Usnjeni obraz

Leatherface

Leta 1974 je nizkoproračunska grozljivka Teksaški pokol z motorko (The Texas Chain Saw Massacre) pretresla svet in za vedno spremenila filmsko umetnost. Zgodba o skupini prijateljev, ki jih na potovanju zajame, muči in na koncu pobije družina ljudožercev pod vodstvom ogabnega »Usnjenega obraza«, je poskrbela za prvi film svojega žanra, ki je dodobra premaknila meje tega, kaj je za gledalce sprejemljivo in prebavljivo. Ta film ključnega pomena je presegel omejitve celo tega, kaj je grozljivo, in je v žanru pustil tak pečat, da dobra štiri desetletja pozneje še vedno velja za enega največjih in najbolj kontroverznih grozljivk in je navdihnil celo generacijo filmskih ustvarjalcev. Zdaj je napočil čaz za zgodbo o izvoru enega najzlobnejših likov v zgodovini kinematografije. V predzgodbi Teksaškega pokola z motorko štirje nasilni najstniki, ki pobegnejo iz psihiatrične bolnišnice, ugrabijo mlado medicinsko sestro in jo popeljejo na potovanje skozi pekel. Zasleduje jih prav nič manj poblazneli predstavnik zakona, ki ga žene sla po maščevanju, in enega od štirih najstnikov čakajo mučna tragedija in grozodejstva, ki bodo za vedno zaznamovala njegov um ter ga izoblikovala v pošast, ki jo dandanes poznamo kot Usnjeni obraz. Igrajo Stephen Dorff, Lili Taylor, Sam Strike, Vanessa Grasse, James Bloor, Jessica Madsen, Sam Coleman, Chris Adamson in Finn Jones. Po scenariju Setha M. Sherwooda, nastalem na podlagi likov, ki sta jih ustvarila Kim Henkle in Tobe Hooper, sta režirala Francoza Julien Maury in Alexandre Bustillo. Producirali so Les Weldon, Carl Mazzocone, Christa Campbell in Lati Grobman, izza kamer pa so sodelovali še direktor fotografije Antoine Sanier, scenograf Alain Bainee, montažerja Sebastien De Saint Croix in Josh Ethier ter kostumografinja Ina Damyanova . Glasbo je zložil John Frizzell. Richard Zoglin je v reviji Time Magazine zapisal, da je Teksaški pokol »postavil nov standard za krvave grozljivke.« Time Out ga je uvrstil med 50 najbolj kontroverznih filmov vseh časov. Mark Olsen ga je v The Los Angeles Timesu proglasil za film, ki »hkrati definira in povsem presega kakršnekoli predstave o filmih B produkcije.« Usnjeni obraz si je prislužil sloves pomembnega lika v žanru in je odgovoren za uveljavitev običajnega orodja v morilske namene ter za podobo ogromnega molčečega morilca, ki nima nobene osebnosti. V naši kolektivni zavesti je s svojo motorno žago postal prava ikona. Ta poblazneli morilec, ki nosi masko iz človeške kože, je že sam po sebi neizmerno strašljiv, naš strah pa še poglablja dejstvo, da obraza izza maske nikoli ne ugledamo. Ta pripovedni prijem je skoraj nemudoma postal običajna praksa, sploh konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, ko smo dobili Jasona s hokejsko masko v franšizi Petek 13., Michaela Myersa, ki v franšizi Noč čarovnic nosi masko, ulito po obrazu Williama Shatnerja, pa vse do Ghostfacea, glavnega zlikovca v franšizi Krik. Nadvse nazorne in nasilne podobe Teksaškega pokola so v mnogih državah sprožile pravo zgroženost. Filmski analitiki menijo, da je film ravno zato tako vpliven v žanru grozljivk. Je prvi, ki je premaknil mejo sprejemljivega; vendar je ta revolucionarnost zahtevala svojo ceno: v različnih obdobjih so ga prepovedali v okoli petnajstih državah, med drugim v Avstraliji in Veliki Britaniji – v slednji so prepoved ukinili šele leta 1999. Ta zloglasnost je film ovila v nekakšno skrivnostnost, zaradi katere je desetletja ostal priljubljen med ljubitelji filma. Filmi, kot so Child's Play, Saw in celo Tarantinov Tarantino Reservoir Dogs so imeli korist od podobnega zgroženega odziva, zaradi katerega radovedni obiskovalci kina še raje pogledajo film, da lahko presodijo sami. »Nismo hoteli zgolj reciklirati zgodbe, ki smo jo si videli že milijonkrat,« pravi producent Les Weldon. Usnjeni obraz je osmi film v franšizi Teksaški pokol z motorko in je zamišljen kot predzgodba, ki naj bi razložila, kako je glavni zlikovec v franšizi sploh postal to, kar je. Ustvarjalce je pri tej inkarnaciji najbolj veselilo, da so si zadali možnost na novo osmisliti franšizo in ji vdahniti novega elana. Kot nadaljuje Weldon, je bila to »priložnost za povsem nov in drugačen pogled na mitologijo Teksaškega pokola. Hoteli smo ostati zvesti koreninam in podati zgodbo, ki je v okviru obstoječih filmov doslej ni povedal še nihče – in kaj je bolje od tega, da se podamo na sam začetek nastanka lika, torej Usnjenega obraza? Da raziščemo njegovo zgodnje življenje in opišemo njegov izvor? V drugih filmih so se te teme resda bežno lotili, a šele mi se resno poglobimo v korenine lika.« »Zamisel, da posnamemo predzgodbo, je zanimiva, kajti – kdo sploh je bil Usnjeni obraz?,« razmišlja producentka Lati Grobman.«Kako nekdo postane pošast? To je zanimiva misel. Kaj ljudi privede do tega, kar so? Tudi če gre tudi za izjemne ljudi, na primer za Nobelovega nagrajenca – kdo so v resnici? Kaj se jim je zgodilo? Zakaj so takšni? Naša zgodba torej razloži, kaj je ustvarilo to pošast takšno, kakršna je, in zakaj je ta posameznik tako krut. Sploh ima srce? Je bilo v njem sploh kdaj kaj dobrega, človeškega? Po mojem to zanima mnoge.« »Gre za predzgodbo Teksaškega pokola,« povzame Weldon. Vrnemo se dvajset let pred dogajanjem v izvirniku, ko so liki še otroci, in jasno nam je, da z nekaterimi od njih ne ravnajo ustrezno, druge vtaknejo v popravne domove. Zgodba dobi psihološko razsežnost, ob kateri dojamemo, kako smo kot družba zatajili in kako se nekaj takšnega – kar se na žalost v resničnem življenju še kako lahko zgodi – sploh razvije in postane dejanskost.«
Triler, Grozljivka,

Datumi in termini: